Odločil sem se, da o Aikidu ne bom pisal stereotipno, ker se mi takšno pisanje zdi že dolgočasno. Verjetno že vsi vedo, da je Aikido ustanovil Ueshiba leta… Ne me razumet narobe, mislim, da je Ueshiba velik človek, ki ga tudi sam zelo spoštujem. Menim, da se je Aikido zelo pomehkužil, ker se z njim ne ukvarjajo »pravi« ljudje. Če hoceš biti dober v Aikidu, se mu moreš posvetiti z dušo in telesom, potrebuješ veliko samodiscipline in se moraš marsičemu odreči, pa še takrat ne veš, če ti bo uspelo resnično razumeti Aikido. Veliko je takih, ki o Aikidu debatirajo, a le malo je takih, ki se z njim resno ukvarjajo. Moje mnenje je, da lahko le skozi delo prideš do filozofije Aikida in ne obratno. Nekateri bi rekli, da je to primitivni Aikido, vendar se jaz s tem ne strinjam, kajti ko je bil gospod Ueshiba mlad, je le malo filozofiral. Veliko je treniral in tako prišel do filozofije Aikida. Filozofija se torej lahko razvije le iz trdega dela, kajti šele takrat spoznaš dolocene tehnike in prijeme, ter skozi znoj in bolečine prideš do občutkov, ki se ustvarijo ob začetku in koncu tehnike. Aikido je zelo zahtevna borilna veščina, ker nima tekmovanj. Nenehno tekmuješ sam s sabo – to pa je najtežje. Nikoli ne veš, kako dober si v resnici in če napreduješ. Zaradi tega je potrebna velika mera discipline do sebe in tistih, ki jih treniraš. Torej se vračam na tisto enostavno povedano »trdo delo«. V Aikidu ti vsako letno obdobje prinese kaj novega. Ko si star 20 let bi rad bil »frajer«, pri tridesetih bi rad bil »nevaren«, pri štiridesetih delaš z glavo, pri petdesetih z glavo in dušo pri šestdesetih pa s KI-jem (notranjo energijo). Šele skozi vse te faze dobiš komponente, katere združiš v eno notranjo moč. To pomeni, da si šel skozi vse faze in si to nalagal v notranji KI (notranjo moč). Seveda to velja za tiste, ki resno trenirajo, ne pa za rekreativce, ki trenirajo dva krat na teden. To je enostavno premalo.

Brez zamere, tako pač je!

Forjan Pavel – Pajo